Ko govorimo o poetični drami, govorimo o tem, da Zajc kontekst in dogajanje gradi kot serijo mimogrede povedanih dejstev (torej izrečenih znotraj širših struktur in narativov), raztreščenih čez celotno besedilo, ki le ob pravilnem vrtenju in le na pravilnem gledišču podajo celostno sliko: kot se bliža koncu zima, se mu bliža tudi vojna. Smo tik pred koncem, tik pred pomladjo, v megli nacističnega zatiranja se pojavljajo trenutki in prostori svobode, ki jih v njej ustvarjajo lahni vetriči. Italijanov ni več. Osvobojeno ozemlje se širi. In tam je nekaj takega, kar je bliže miru. Tehtnica se bo kmalu prevesila. Nekaj se začenja dogajati. Nekaj drugačnega. Je to morda konec? V besedilu se torej srečujemo samo z elementi Zajčevega travmatičnega odraščanja, ki pa so razporejeni in povezani popolnoma drugače. Zajcu sta v partizanih umrla dva brata (ubili so ju Nemci) – v Vorancu fašisti ubite partizane razstavijo na trgu, med drugim tudi Jernejevega neimenovanega brata. Nemci so požgali Zajčevo domačijo – Zajc odnos med očetom in sinom postopoma razgrinja kot odnos sosedov, ki si kričita čez grapo, dokler hiša drugega (torej sina) ne zgori. Predvsem pa Zajc kontekst in dogajanje gradi kalejdoskopsko, implicitno. Ko v nadaljevanju uporabljam besedo implicitno, z njo merim predvsem na Zajčevo gradnjo pomena, ki ni dramska, temveč pesniška – jezik ni sredstvo za izražanje, ubesedovanje dogajanja, temveč se dogajanje rojeva iz podob in jezika samega.
Nik Žnidaršič, Preklet bodi tvoj rod (odlomek)